No, pa dajmo še enkrat, enega sem že napisala danes, pa sem ga po pomoti zbrisala ...

Oooo ja, to je to. 64 minut hitre hoje, 5 km.

Danes sem končno prišla utrujena domov. To je fantastično in definitivno ponovim. 30 minut je bilo za uverturo super, ampak če hočem z vadbo pomagati k rezultatu, moram narediti malo več. Kamni so danes počivali, ker je bil trening daljši. Po treningu pa obvezno raztezanje, ker si bolečih mišic res ne želim :)Tehtnica 106,2. Super zadovoljna .

Predvčerajšnjim sem si naročila kavo s smetano in sem šele ob prvem požirku ugotovila, da je bila smetana sladkana. No ja, na testerju za ketone se je to takoj poznalo. Zato res ne delajte pregreh, dokler niste konkretno že nekaj mesecev v ketozi. Ali pa jih raje sploh ne delajte, to je itak najbolje.

 

Zajtrk: tuna iz konzerve, paradižnik, maslo

Kosilo: iz naše dnevne ponudbe "kuhamo danes" piščančje roladice z mocarelo in zelenjavo, cvetačni pire, solata, maslo

Večerja: solata s piščancem

 

Zakaj pišem blog? Prvi razlog je zelo sebične narave. Drugi pa zagotovo ta, da bom z mojim blogom mogoče še komu pomagala do boljšega zdravja (ali pa vsaj manjšega tveganja za bolezni), boljšega počutja in osebnega zadovoljstva.

Pa se poigrajmo malo s prvim razlogom.

Ko sem se v preteklosti lotevala razno raznih diet sem bila vedno mnenja, da raje vidim, če za moje "dietne podvige" ve čim manjši krog ljudi. Razlog je bil ta, da sem si želela, da okolica sama opazi "spremembo". Resno? Da okolica sama opazi...?!

"Bull*hit", vam rečem danes. Razlog je bil ta, da se v primeru, če (ko) kapituliram, izognem obsojanju, razočaranju in ponižanju pred drugimi. To je pravi in iskreni razlog in kar dolgo je trajalo, da sem si ga priznala. Ko sem to "obdelala' sama pri sebi, sem se letos pred poletjem resno poigravala z mislijo o dnevnem blogu o moji novi keto/lchf poti. In ko sem na dopustu nadaljevala z branjem knjige Robina Sharme z naslovom: "Menih, ki je prodal svojega Ferrarija", sem v njej dobila ravno to potrditev - on ga imenuje "pozitiven pritisk nase". Skočim po knjigo, da vam citiram, kaj je o pisanju bloga napisal Robin, meni osebno fantastičen avtor knjig za osebno rast.

Citiram: "Najpogostejši razlog, zakaj ljudje ne izpeljejo dobrih sklepov, je ta, da je tako lahko zdrsniti nazaj v stare navade. Pritisk ni vedno nekaj slabega. Lahko te spodbudi k doseganju čudovitih ciljev. Po navadi dosežemo velike stvari takrat, ko smo pritisnjeni ob zid in moramo poseči po svojih potencialih." "To (pozitiven pritisk nase) lahko narediš zelo različno. Ena najboljših rešitev je javna zaobljuba. Vsem, ki jih poznaš, povej, da boš izgubil odvečne kilograme ali napisal tisti roman ali karkoli že je tvoj cilj. Ko boš cilj objavil, boš ustvaril pritisk nase, saj se nihče ne želi počutiti kot zguba." Konec citata.

To je to. To je ta del egoizma, zakaj se mi je bistveno lažje držati diete oziroma sem ob njej bistveno bolj vztrajna in motivirana, kot sem bila sicer. Ob tem pa sploh ne gre zanemariti niti odgovornosti do bralca. Si predstavljate, da pišem blog, ki pritegne k spremembi tudi bralce, ki v njem najdejo vsakodnevno motivacijo, jaz pa vržem puško v koruzo? In enako storijo tisti, ki so si z mojo opisano potjo pomagali utirati svojo pot in vztrajati na njej. "Ja kaj naj, saj tudi njej ni ratalo..."

To, pa je veliko večji občutek odgovornosti . In zato imam z vašo prisotnostjo bistveno več možnosti za uspeh. In če komu pomaga, lahko svoje dnevne uspehe deli z nami tudi spodaj pod blogom v komentarjih. Ali pa se loti svojega bloga, ali pa dnevnika...Pisana beseda ima bistveno večjo moč, kot si sploh lahko mislite. Pisana beseda sidra vašo podzavest k jasnim ciljem...

Tako, spet sem zelo dolga.

En zabaven petek vam želim, pa se beremo spet ju3 =)

Blog