Ooo ja, 45 minut hitre hoje, vaje za stegenske mišice (opisane v enem prejšnjih blogov) in zadnjico
Tehtnica: 104,7 = - 0,8kg
Končno spet nazaj v ritmu
Kaj bomo danes jedli?
Zajtrk: 2 umešani jajci, paprika, maslo
Kosilo: keto svinjska pečenka z brokoli pirejem in solato, ali kalamari na rdečo buzaro s keto njoki in solato iz naše dnevne ponudbe naketo.si "kuhamo danes"? Zame definitivno pečenka, so pa kalamari tudi 🔝🔝🔝
Večerja: tuna, paradižnik in maslo
V soboto se mi je prvič zgodilo, da sem imela res konkretno vrtoglavico. Kar zanašalo me je. In strašno čudno me je gledal gospod v lokalu, ker sem ga prosila za limonado in SOL Ampak je pa pomagalo v trenutku, vrtoglavica je izginila tako naglo, kot se je pojavila. Torej ne pozabiti na elektrolite.
Drug teden grem na Šmarno goro. Pojma nimam, če sem že ok za gor, ampak grem. Počasi pa bo.
Pri stvareh, ki se jih lotevamo na novo, rabijo možgani najmanj mesec dni, da novo navado povzamejo in ponotranjijo, jo sprejmejo za svojo. Zato po navadi vse nove stvari pogosto klonejo nekje med drugim in tretjim tednom, nekaterim še prej..
Pomembno je tudi, da sene dela veliko sprememb naenkrat. Ni enostavno se lotiti diete, popolnoma spremeniti prehrano, izločiti sladkor, kruh, procesirane OH-je. Velik korak, velika sprememba. Potem pa si marsikdo doda še en kup drugih novitet. Naprimer, bolj zgodnje vstajanje, zhodnje odhajanje v posteljo, jutranja meditacija, branje knjig, uvajanje sprememb za navade, ki nam grejo pri nas samih na zivce...Ko se lotimo sprememb, bi radi kar čez noč naredili maksimum na vseh področjih v stilu " new day - new me", vse svoje navade bi radi "popravili" v zaletu.
Pa ne gre, oziroma zelo, zelo redko. Ker je preveč vsega naenkrat, potem klonemo pri eni stvari, pa pade motivacija za vse ostalo in smo spet na začetku. Zato je pomembno, da se ne lotevamo vsega naenkrat. To je enako, kot bi želeli naskočiti Triglav iz dnevnega španciranja po gozdu. Ne gre, oziroma gre, zelo težko. Le da je Triglav enkraten podvig, sicer zelo zahteven, a enkraten, naš projekt, kjer bijemo vojne na vseh področjih, pa je dolgotrajen postopek, ki zahteva daljše obdobje in veliko prizadevanja, koncentracije in discipline. Zato se ne lotevamo vsega naenkrat, ampak po korakih.
Ko osvojimo prvo stvar, dodamo še drugo. Tako damo možganom in telesu priložnost in čas, da se navadijo in sprejmejo novo realnost. In na ta način imamo bistveno večje možnosti za uspeh. Torej, bodimo nežni do sebe, ne pričakujmo preveč, naši cilji naj bojo realni. Če se nam zgodi, da pademo iz tira, se raje naravnajmo nazaj, namesto da vržemo puško v koruzo. Ker slej kot prej se bomo spet znašli na začetku, pa je bolje sedaj, ko je za nami vsaj nekaj dni ali tednov, kot pa začeti spet iz nule. Ne pričakujmo 100%, ker jih ni. Upam, da se to bere tudi iz mojih blogov. Nisem idealna, tudi sama delam napake, ki so jasno vidne takoj naslednji dan. Ne gre 100%. To je življenje. In res drži tisti pregovor, ni važno, kolikokrat padeš, ampak je važno, kolikokrat se pobereš. Gremo počasi, skupaj in vztrajno do cilja.
Se beremo. 💗
